Mednarodna arbitraža. Senat Stalnega arbitražna sodišča (SAS) v Haagu je pod predsedstvom Gilberta Guillauma v Haagu je 29. junija 2017 razglasil težko pričakovano končno razsodbo v mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško.
Arbitražni postopek je potekal na podlagi arbitražnega sporazuma, ki sta ga Slovenija in Hrvaška podpisali 4. novembra 2009. Arbitri so soglasno določili kopensko in morsko mejo med državama in določili posebno območje “Junction Area”, ki Sloveniji omogoča dostop do odprtega morja. Za to območje so arbitri določili poseben režim upravljanja ter uporabe, ki se razlikuje od drugih režimov, ki jih definira Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS).
Kratka zgodovina spora
Po razpadu Jugoslavije sta v letu 1991 neodvisnost razglasili tako Slovenija kot Hrvaška, meja med njima pa je ostala sporna. Glede kopenske meje sta se obe državi strinjali, da se določi meja, kot je ta potekala v času njune razglasitve neodvisnosti, vendar sta se pri določitvi določenih spornih točk meje sklicevali na različne in nasprotujoče si upravne vire. Pri določitvi poteka meje na morju pa državi nista imeli referenčnih točk, saj v času Jugoslavije morske vode med nekdanjimi Republikami niso bile razmejene. Vse teritorialne morske vode Jugoslavije so spadale v enotni režim notranjih voda.[1]
Državi sta več let neuspešno poskušali rešiti mejni spor. Leta 2009 pa je spor pričel resno ovirati Hrvaška pristopna pogajanja z EU. Na pobudo in s posredovanjem Evropske komisije sta državi leta 2009 sklenil arbitražni sporazum, ki sta ga 4. novembra 2009 podpisala premier Slovenije, Pahor in premierka Hrvaške, Kosor.
Arbitražni sporazum je v 3. členu arbitražni senat pooblastil, da določi:
(a) potek meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na kopnem in morju;
(b) stik Slovenije z odprtim morjem;
(c) režim za uporabo ustreznih morskih območij (…)[2]
Pri odločitvi o poteku meje se je arbitražni senat v skladu s 4. členom arbitražnega sporazuma lahko oprl na pravila in načela mednarodnega prava, pri določitvi stika Slovenije z odprtim morjem, ter režima za uporabo ustreznih morskih območij pa je imel senat pooblastilo, da odloči v skladu s pravili mednarodnega prava, pravičnosti in načeli dobrih sosedskih odnosov, upoštevajoč vse relevantne okoliščine, pomembne za dosego poštene in pravične odločitve.
Procesni zapleti
Arbitražni proces je zašel v nepričakovano smer, ko so poleti 2015 hrvaški ter srbski častniki razkrili, da je arbiter, ki ga je kot člana senata imenovala Slovenija, dr. Sekolec, komuniciral s slovensko agentko za predmetni spor. Po tem razkritju je dr. Sekolec odstopil kot arbiter, kmalu za njim pa je odstopil tudi arbiter, ki ga je imenovala Hrvaška. Hrvaška je senat obvestila, da je po njenem mnenju Slovenija kršila arbitražni sporazum ter, da enostransko odstopa od arbitražnega sporazuma.[3]
Senat je, po presoji vseh okoliščin potrdil, da ima v zvezi z vprašanjem nadaljevanja postopka, ne le avtoriteto temveč tudi dolžnost, da razreši mejni spor, ki mu je bil predložen. Nadomestni člani senata so bili zaradi zagotavljanja integritete postopka imenovani s strani predsednika senata, sodnika Gilberta Guillauma. Hrvaška v postopku pred senatom v novi sestavi ni sodelovala, njeni predstavniki pa se prav tako niso udeležili razglasitve končne razsodbe v Haagu dne 29. junija 2015.
Relevantni poudarki odločitve
Pri odločitvi o poteku kopenske meje med Slovenijo in Hrvaško je senat uporabil načelo uti possidetis,[4] pri čemer je upošteval jugoslovansko upravno delitev meja med obema republikama v času ob razglasitvi nuje neodvisnosti.
Meja na Piranskem zalivu v času razpada Jugoslavije ni bila formalno urejena tako, da državi nista imeli opornih točk v obliki upravne razmejitve meje med republikama. Pri odločanju o delitvi Piranskega zaliva je senat, enako kot na drugih kopenskih mejah upošteval načelo uti possidetis, pri čemer se je v okviru tega načela zanašal na načelo upoštevanja aktivnega izvajanja oblastnih dejanj (»effectivites«) na območju zaliva. Arbitri so upoštevali dejavnike kot so razvoj turizma, skrb za vodni ekosistem, raziskovalne ukrepe, izvajanje policijske dejavnosti ter odzivnost držav v primeru onesnaženja zaliva.[5]
Najbolj sporna tema v mejnem sporu med Slovenijo ter Hrvaško pa je znotraj razdelitve Piranskega zaliva ostala določitev meje na morju in določitev dostopa Slovenije do mednarodnih voda. Obe strani sta argumentirali njune poglede na delitev morskih voda v Piranskem zalivu na osnovi 15. člena UNCLOS. [6] Hrvaška je zastopala stališče, po katerem naj se glede na generalno pravilo 15. člena UNCLOS zaliv razmeji po sredinski črti. Slovenija je na drugi strani predstavila argumente zgodovinskega naslova ter posebnih geografskih in ekonomskih okoliščin, ki naj se pri delitvi Piranskega zaliva upoštevajo in prevladajo nad generalnim pravilom delitve zaliva po principu sredinske črte.[7]
Pri delitvi teritorialnih voda je senat upošteval posebne okoliščine, ki so prevladale nad principom delitve zaliva po sredinski črti. Po mnenju senata bi delitev zaliva po sredinski črti povzročila pretiran učinek zoženja (“boxed-in” učinek) Slovenske pomorske cone, kar je pri razdelitvi Piranske zaliva upoštevalo kot posebno okoliščino.[8]
Z povezavi z dostopom Slovenije na odprto morje je arbitražni senat vzpostavil posebno območje stika teritorialnih voda Slovenije, preko katerega Slovenija dostopa do odprtega morja (“Junction Area”). Ta stik vzpostavlja fizično povezavo Slovenskih teritorialnih voda z območjem preko teritorialnih voda Hrvaške in Italije, kot je razvidno iz zgornjega zemljevida.[9]
Režim na območju stika ohranja formalni status hrvaškega teritorialnega morja, vendar zagotavlja Sloveniji svobodo komuniciranja med njenim teritorialnimi morjem ter odprtim morjem. Slovenija ima pravico do nemotenega dostopa do in iz njenega ozemlja, ki vključuje teritorialno morje ter zračni prostor. [10] Svoboda velja za ladje in zračna plovila enako, brez diskriminacije. Znotraj območja stika Hrvaška lahko sprejema in izvaja določene zakone in predpise v skladu z določbami UNCLOS. Prav tako ima Hrvaška pravico, da se na območju stika odzove na zahtevo za pomoč naslovljeno na hrvaške oblasti ter pravico, da zagotavlja pomoč in izvaja ukrepe za preprečitev škode v skladu z 221. členom UNCLOS.[11]
Alain Pellet, priznani francoski mednarodni pravnik, vodja slovenske odvetniške ekipe v postopku, je ocenil, da je senat dovolj jasno interpretiral “stik” Slovenije z odprtim morjem. Sam je bil pristojen za zastopanje interesov Slovenije glede meje na morju in določanje stika z odprtim morjem. Odločitev glede razmejitve Piranskega zaliva je ocenil kot “prijetno presenečenje”. [12] Slovenska javnost je sicer razdeljena glede vprašanja, ali določitev stika in posebnega režima, ki velja zanj, dejansko pomeni, da je Slovenija dobila neposredni stik z odprtim morjem. [13] Profesorici dr. Škrk (ki je Slovenijo zastopala tudi v vlogi agentke pred SAS) ter dr. Sancin sta izrazili mnenje, da to območje vzpostavlja teritorialni ter fizični stik Slovenije z odprtim morjem. [14]
Hrvaški premier Plenković je po prejemu novice o končni razsodni izjavil, da za Hrvaško ta razsodba ne prinaša pravnih posledic ter, da Hrvaška pričakuje, da Slovenija razsodbe ne bo enostransko izvrševala. Glede izvršitve razsodbe sta si državi izmenjali diplomatski noti, večina mednarodne javnosti pa je izrazila, da naj odločbo spoštujeta ter naj storita vse, da se izvrši. ZDA je preko njenih ambasad v Sloveniji ter na Hrvaškem sporočila, da ne bo zavzela stališča v zvezi z izvršitvijo končne razsodbe. Nemčija pa je zavzela sporočila, da je potrebno odločitve mednarodnih sodišč spoštovati, sama pa se bo zavzela za izvršitev končne odločbe.[15]
[1] Končna razsodba, para. 37., 880.
[2] Priloga k Končni razsodbi.
[3] Hrvaška je vztrajala na stališču, da od sporazuma odstopa na podlagi 60. člena Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb. Senat je svojo pristojnost v sporu utemeljil na podlagi določb arbitražnega sporazuma, na podlagi prvega odstavka 21.člena Pomožnih pravil SAS na podlagi 65.člena Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb (Končna razsodba, paras. 198, 199.).
[4] Načelo uti possidetis izhaja is pravila, da se v postopku razdelitve ali razpada države upravne meje (med regijami, republikami ali federalnimi enotami) spremenijo mednarodne meje (Končna razsodba, para. 256.),
[5] Končna razsodba, paras. 886-914.
[6] UNCLOS v 15. členu določa, da v primeru, ko ležita obali dveh držav druga nasproti drugi ali se mejita druga z drugo, v odsotnosti drugega sporazuma med njima nobena od držav ni upravičena razširiti svojega teritorialnega morja preko sredinske črte, katere vsaka točka je enako oddaljena od najbližjih točk temeljnih črt, od katerih se meri širina teritorialnega morja vsake od obeh držav. Ta pravilo pa se ne uporablja, če je razlogi zgodovinskega naslova ali drugih posebnih okoliščin upravičujejo drugačno razmejitev teritorjalnega morja.
[7] Končna razsodba, paras. 951-953.
Končna razsodba, paras. 1008 -1011
[9] Ibid, para. 1067.
[10] Ibid, para. 1123-1128.
[11] Ibid, Paras. 1023-1028.
[12] Povezava: http://www.rtvslo.si/slovenija/v-spornih-zaselkih-mesani-obcutki-odvetnik-in-agentka-z-odlocitvijo-zadovoljna/426298
[13] Ibid.
[14] http://www.rtvslo.si/slovenija/kako-je-potekal-arbitrazni-dan-vecji-del-piranskega-zaliva-gre-sloveniji-ki-ima-tudi-dostop-do-odprtega-morja/426305, http://www.delo.si/nedelo/vasilka-sancin-ko-bodo-prebrali-bodo-najbrz-spremenili-mnenje.html.
[15] Povezava: http://www.rtvslo.si/evropska-unija/juncker-ne-zeli-zavzeti-stalisca-do-rezultata-arbitraze-dokler-ne-prebere-sodbe/426411.
